Obisk nacionalnih mladinskih centrov na Finskem

datum: 28.06.2013

kategorija: Obvestila


10 predstavnikov Mladinske mreže MaMa (MladinskA MrežA) se je 10. junija odpravilo na enotedenski študijski obisk finskih mladinskih centrov z namenom ogleda pet od desetih nacionalnih mladinskih centrov, ki naj bi bili v svoji zasnovi precej podobni mladinskim centrom s hostli v Sloveniji. V sklopu projekta MCH turizem Mreže MaMa, katerega osrednji namen je razvoj in vzpostavitev skupnega marketinga za mladinske centre s hostli, se je ekipi 5-ih članov Mreže MaMa pridružilo še 5 predstavnikov Mladinskih centrov in hotelov, in sicer iz Ajdovščine, Celja, Krškega, Šmartnega ob Paki ter Velenja.


Namen študijskega obiska je bil spoznavanje načina delovanja nacionalnih mladinskih centrov na Finskem: delovanje njihove nacionalne mreže; programe, ki jih izvajajo za mlade; načine, kako povezujejo mladinsko delo s turističnim principom; predvsem pa, kakšno je razmerje in sodelovanje z državo oz. občinami ter podjetji kot ustanovitelji.

Pot nas je iz Brnika preko Helsinkov in Kuopija, vodila na ogled mladinskega centra Hyvärilä, pri kraju Nurmes, od tam pa smo se odpravili v mladinska centra Metsäkartano in Piispala. Za konec pa smo si ogledali še centra Villa Elba ter Marttinen od koder smo preko Tampere in Helsinkov poleteli domov.

 

Mladinski centri na Finskem

Pred odhodom smo bili seznanjeni o podobnostih s finskimi nacionalnimi mladinskimi centri, saj imajo podobno kot obnovljeni mladinski centri v Sloveniji nastanitvene kapacitete, prav tako pa so povezani v skupno mrežo na nacionalni ravni. Ob prihodu v prvi mladinski center nas je čakalo presenečenje. Resda imajo finski mladinski centri, podobno kot naši mladinski centri s hostli, nastanitvene kapacitete, a so te vse prej kot mladinski hostli. Vsekakor jih lahko označimo za mladinsko - rekreacijske centre; v Sloveniji je njim najbližja primerjava mladinsko zdravilišče letovišče Debeli rtič, a z dodanimi objekti manjšega športnega centra. Poleg osnovnih nastanitvenih kapacitet, ki sodijo k hostlom (enoposteljne, dvoposteljne . več-posteljne sobe), razpolagajo tudi z večjimi bungalovi (od 10 štiri-posteljnih sob dalje) in počitniškimi hišicami. Praktično vsak mladinski center ima tudi številne spremljevalne objekte kot so: športna dvorana, hokejska dvorana, zunanja in notranja plezalna stena, nekateri pa tudi bowling steza, manjši adrenalinski park, ipd.. Prav tako se ti centri večinoma nahajajo v naravnem okolju, v neposredni bližini jezer ali morja, zaradi česar dajejo velik poudarek tudi ekološkim in okoljevarstvenim temam, dodatna športna oprema s katero razpolagajo, pa jim omogoča tudi izvajanje aktivnosti na vodi kot je vožnja s kanuji, kajaki, ipd.. Mladinski centri oz. njihova infrastruktura podpora namreč tako delujejo zaradi navodil ministrstva, po principu in prepričanju v smislu: »Zakaj tudi mladi ne bi imeli vsega udobja in s tem večjih možnosti razvoja?«.

Zaradi okolja v katerih se finski mladinski centri v veliki večini nahajajo pomeni veliko razliko v primerjavi s slovenskimi mladinskimi centri, ki se večinoma nahajajo v centrih mest oz. v urbanem okolju. Vsekakor pa nam je takoj postala jasna razlika glede organiziranosti in vloge države pri delovanju mladinskih centrov. Podobno kot je v Sloveniji Urad Republike Slovenije za mladino sofinanciral izgradnjo mladinske turistične infrastrukture z namenom razvoja večdnevnih mladinskih programov, spodbujanja mobilnosti in razvoja mladinskega turizma, je tudi na Finskem država, po tem ko je 1975 ustanovila program nacionalne in mednarodne mobilnosti, od leta 1982 ustanovila 10 nacionalnih mladinskih centrov. S pomembno razliko - država je imela jasno vizijo, kaj želi s temi mladinskimi centri doseči in jih temu primerno vseskozi ustrezno podpira.

 

Vloga države v formalnem in neformalnem izobraževanju

Na Finskem je Ministrstvo za šolstvo in kulturo, podobno kot naše, razdeljeno na: Visoko šolstvo in znanost; Izobraževanje (osnovna in srednja šola); Kultura, šport in mladinska politika (kamor spadajo tudi nacionalni mladinski centri) ter Civilna družba (kamor spadajo nacionalne, regionalne in lokalne organizacije).

Če se v Sloveniji razmišlja za visokošolski oz. magistrski program »Mladinskega delavca«, na Finskem, na univerzi Tampere, magistrski program že izvajajo. Po treh letih programa in rezultatih analize, da se nihče izmed magistrov/-ic ni zaposlil v nacionalnem mladinskem centru ali sektorju, je ministrstvo samoiniciativno zagnalo in 100% financira projekt Nuppi (v finskem slengu: glavca), 2 milijona EUR vreden program pedagogike v mladinskih centrih z namenom: razvoja mladinskih centrov, njihove prepoznavnosti, opravičiti dodatna izobraževanja v njih ter jih povezane v javnosti predstavljati kot celoto. Z zavedanjem, da ima vsak zaposlen mladinskega centra (tudi čistilka in vzdrževalec) stik z mladimi in da so pedagoške veščine za vsakega zaposlenega potrebne, je projekt usmerjen in izpeljan »from bottom up«. Torej so v prvi fazi opravili seminarje in zbirali primere dobre prakse med veliko večino zaposlenih v mladinskih centrih. V drugi fazi bodo program implementirali v mladinske centre. Ker je program fleksibilen, imajo možnosti uvajanja s sistemom »poklicne (pre)kvalifikacije« kot ga poznamo v Sloveniji, dodatnim izobraževanjem zaposlenih v mladinskih centrih preko seminarjev, ipd..

Pedagogika v mladinskem centru je usmerjena na vračanje mladih k tradiciji, graditvi osebnosti, medsebojnem druženju, mobilnosti in, navkljub vedno večjem preseljevanju v urbana okolja, promoviranju življenja na podeželju.

 

Financiranje mladinskih centrov

Poleg zagotavljanja rednih sredstev (pridobljeni preko Finske loterije) za delovanje mladinskih centrov (nekateri so občinska podjetja torej javni zavodi, drugi so fundacije), ki predstavljajo cca. 1/3 prihodkov posameznega centra, podpirajo mladinsko delo v mladinskih centrih še s sofinanciranjem različnih razvojnih projektov, kar predstavlja dodatno 1/3 vseh prihodkov mladinskega centra. S sofinanciranjem tovrstnih projektov omogočajo mladinskim centrom izvajanje pilotnih projektov, s katerimi lahko razvijajo nove metode dela z mladimi, zlasti na področju socialnega mladinskega dela (npr.: projekt socialnega mladinskega dela, ki ga bom predstavil kasneje – centri fundacije Kokkotyo); razvoja pedagoškega dela v mladinskih centrih, ipd.. S pomembno razliko s Slovenijo pa vse te pobude prihajajo neposredno s strani ministrstev in občin. Na primer: Ministrstvo je ugotovilo »krizno visoko« stopnjo brezposelnosti med mladimi 7% (pri nas okrog 23%) in takoj odobrilo 3 milijone EUR za projekt zmanjševanja brezposelnosti, v katerega vodenje so neposredno vključeni nacionalni mladinski centri. Hkrati država subvencionira tudi večdnevne mladinske programe (3/4 celotne vrednosti programa), zaradi česar so le-ti za mlade v večini brezplačni oz. za udeležbo zahtevajo le manjše doplačilo. Da ne omenimo dejstva, da ima država za delovanje 10-ih nacionalnih mladinskih centrov na voljo sredstva v taki višini, kakor jih ima Urad Republike Slovenije za mladino za celotno mladinsko polje (na letni ravni). Samo osnovnih - rednih sredstev za delovanje mladinskih centrov (tista 1/3 financirana s strani Finske loterije). Matematiko pa prepuščamo vsakemu posebej.

Na Finskem nacionalni mladinski centri namreč predstavljajo »podaljšano roko« formalnega sistema izobraževanja oz. dopolnitev šolskemu sistemu. Na primer: pomemben del programa v mladinskih centrih predstavljajo »šolski tabori«, kjer je v navadi, da razredniki pred pričetkom šole pripeljejo cel razred v izbran mladinski center, kjer mladi skozi neformalen način in ob uporabi metodologije mladinskega dela osvajajo različne veščine. Pri nas v Sloveniji je temu najbolj podobna »Šola v naravi«, ki pa poteka samo en teden v celotnem izobraževalnem sistemu osnovnega šolstva, medtem ko na Finskem lahko tak šolski tabor izvajajo vsako leto. Poleg tega pa šole s takšnim ali drugačnim namenom pošiljajo mlade na krajše mladinske tabore v obliki naravoslovnih kampov. Velika večina ostalih mladinskih organizacij (taborniki - skavti,…) opravlja svoje počitniške programe v mladinskih centrih.

Pomembno je poudariti, da Ministrstvo za šolstvo in kulturo s posebnim fondom, ločenim od rednega financiranja delovanja, vsakoletno financira investicije v izgradnjo novih in obnovo obstoječih objektov. Glede na prijavljene in odobrene projekte, prejmejo mladinski centri med 1 do 1,5 milijona EUR za investicije. Na primer: Mladinski center Hyvärilä je pred dvema letoma, poleg golf igrišča z 18 luknjami, zgradil sodoben wellness center. Mladinski center Piispala ima sodobno hokejsko dvorano s simulatorjem drsanja (za izboljšanje tehnike) in streljanja na gol, ki ju je dokončal pred nekaj leti. Zato pa je MC Piispala postal uradni pripravljalni center vseh mlajših selekcij nacionalne hokejske reprezentance. Vsi objekti, ki smo jih med obiskom videli, so bili v odličnem stanju. Za nekatere smo bili prepričani, da so popolnoma novi, pa so bili stari preko 10 let, kar priča o primernem vzdrževanju in predvsem zadostnih sredstvih zanj.

 

Delovanje mladinski centrov

Kar se tiče same metodologije mladinskega dela in poudarka na neformalnem izobraževanju v mladinskih centrih – na tej točki sta si Finska in Slovenija precej podobni, a s pomembno razliko. Mladinski centri pri nas so v urbanem okolju, na Finskem pa takšno dejavnost izvajajo v »Mladinskih klubih«. To so manjši prostori v centrih mesta, kjer imajo prostor tudi ostale formalne in neformalne mladinske organizacije (taborniki - skavti,…). Včasih takemu prostoru dodajo tudi mladinsko kavarno, a je to tudi vse. Na Finskem ti mladinski klubi ne organizirajo koncertne dejavnosti, po večini tudi nimajo gostinskega lokala, ki je v Sloveniji za veliko večino mladinskih centrov pomemben vir prihodkov.

Podobno kot so slovenski mladinski centri združeni v Mrežo MaMa, so tudi finski nacionalni mladinski centri povezani v mrežo ustanovljeno leta 1993, a tudi tukaj ponovno opazimo razliko, saj ima na Finskem nacionalna mreža precej večjo težo tako v očeh mladinskih centrov kot države. Nacionalna mreža je tista, ki se pogaja z ministrstvom glede potrebnih financ za mladinske centre, prav tako pa tudi razdeljuje sredstva med svoje članice po ključu velikosti. Poleg tega ministrstvo mrežo aktivno vključuje v oblikovanje različnih dokumentov oz. strategij, ki se tičejo mladinskih centrov. Nacionalna mreža je namreč tista, ki na podlagi povabila s strani države, v sodelovanju s svojimi člani pripravi strategije razvoja za mladinske centre. Če morajo v Sloveniji mladinski centri kot tudi Mreža MaMa večinoma opozarjati nase in se boriti za prepoznavnost, tako na lokalni kot nacionalni ravni, imajo na Finskem vodilno vlogo.

 

Centraliziranje - povezovanje pri reševanju (mladinske) problematike

Poleg mladinskih centrov smo si v Kokkoli ogledali tudi delovanje fundacije Kokkotyo, ki izvaja delavnice za brezposelne in je hkrati pomemben vezni člen med mladimi brezposelnimi in potencialnimi delodajalci, saj na letni ravni vsak tak center fundacije realizira približno 80 zaposlitev izmed 200 do 300 udeleženci delavnic preko leta. Centrov fundacije v celi Finski je 10, kar pomeni 800 novih zaposlitev letno.

Centri delujejo po naslednjem sistemu: mladinski center oz. zavod za zaposlovanje oz. center za socialno delo napotijo kandidata v center fundacije Kokkotyo. Kandidati/Udeleženci so tako lahko mladi, ki so opustili šolanje, dolgotrajno brezposelni, ozdravljeni alkoholiki in narkomani, duševni bolniki, vsekakor pa ni nujno da so mladi. Tam z vsakim opravijo individualni načrt »usposabljanja«, saj je lahko napoteni zaposlen za dobo največ 6 mesecev (lahko tudi manj) in dela največ 8 urni delovnik med tednom (lahko tudi majn dni po majn ur) – torej vsakega napotenega obravnavajo strogo individualno, glede na njegovo stanje in sposobnosti. Priprava načrta poteka s strokovno komisijo (socialni delavec in zdravnik), ki skozi oceno stanja in pogovorom z udeležencem glede reševanja vsakdanjih problemov poda oceno njegove delovne zmožnosti. Usposabljanje poteka skozi delo z reševanjem vsakdanjih vprašanj, kopičenjem socialnih veščin, podporo pri vsakdanjih življenjskih opravilih in karieri. Tako poklicni karieri, saj center sodeluje s podjetji in jim nudi možnost novega kadra, udeležencu pa možnost zaposlitve, kot izobraževalni karieri oz. pridobitvi izobrazbe z vrnitvijo v šolski sistem in nadaljevanjem oz. dokončanjem šolanja.

Center fundacije Kokkotyo v Kokkoli ima denimo: kavarno, »second hand« trgovino, center za ločevanje odpadkov, grafično in tiskarsko delavnico, šivalnico, mehanično delavnico, ipd..

V sami osnovi na Finskem takšen center združuje oz. centralizira na takšen način, da bi v Sloveniji morali združiti nekatere organizacije in njihove dejavnosti (VDC - Varstveno delavni center, ŠENT - Slovensko združenje za duševno zdravje, Projektno učenje za mlajše odrasle, del delovanja Centrov za socialno delo, ipd.) pod eno streho.

 

Študijski obisk se je resda končal, a naše delo se je šele začelo. Vsi udeleženci študijskega obiska smo dobili vrsto uporabnih idej, predvsem pa smo videli številne primere dobrih praks, predvsem v smislu, kako država skrbi za razvoj mladih in kakšne ukrepe razvija v tej smeri. Kljub temu, da zagovarjamo pristop »od spodaj navzgor«, pa je včasih jasna vizija od zgoraj navzdol več kot dobrodošla.

 

Osnovni podatki Finske za ljubitelje statistike

Finska je bila stoletja del Švedskega kraljestva, med 1809 in 1917 pa celo pod Ruskim cesarstvom. Od leta 1917 je neodvisna - suverena parlamentarna republika, katere predsednik je izvoljen za dobo 6 let. Parlament ima 200 članov in so voljeni vsake 4 leta. Od 1995 je članica Evropske unije.

Finska ima 5,4 milijona prebivalcev (od tega 1 milijona na območju Helsinkov z okolico) s povprečjem 18 prebivalcev na km2 (Slovenija: cca 100), kar je za državo s 309.909 km2 kopnega ozemlja (država ima namreč več kot 188.000 jezer) in 5 največjo Evropsko državo izjemno malo. Kot zanimivost, država ima približno 100.000 otokov.

Ekonomija je usmerjana na izvoz kovin in elektronike 50%, lesa in lesnih izdelkov 15% … od  tega 75% v Evropo. Povprečna plača moškega je 3.500 EUR, ženske 2.900 EUR. Brezposelnost je 9% - med mladimi 7%.

Življenjska doba je za ženske 83,5 leta, za moške 77,2 (Slovenija: 82 za ženske in 76 za moške). 90% prebivalstva govori Finsko, 6% pa Švedsko. 37 % prebivalstva ima univerzitetno izobrazbo (podoben sistem kot Slovenija, ki ima stopnjo pod 20%), kar je najvišji odstotek v EU.

 

Projekt delno sofinancira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se financira iz Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, 4. Razvojne prioritete Enake možnosti in spodbujanje socialne vključenosti, 4.1. prednostne usmeritve Enake možnosti na trgu dela in krepitev socialne vključenosti.